Veliko ljudi, ki se ukvarja s peko slaščic ve, da obstaja velikoooo različnih pripomočkov. V tokratnem prispevku si bomo pogledali najrazličnejše materiale iz katerih so izdelani, njihove prednosti in morebitne slabosti. Vsekakor ni vsak material primeren za kakršnokoli opravilo!
Hkrati boste morda dobili idejo, da lahko vaš pripomoček, npr. dotrajan leseni valjar, zamenjate za kakšnega iz umetnih mas, ki je precej bolj obstojen. Ali pa ostanete zvesti naravnemu materialu in si kupite novega, lesenega!
Obstajajo namreč različni materiali, nekateri so značilni za slaščičarsko opremo in stroje. Drugi se večkrat uporabljajo za en tip slaščice oziroma za postrežbo slaščic. Naše vprašanja pa se glasi: “Ali res poznate vse?”
Pa začnimo!
Nerjaveče jeklo je nepogrešljiv material v vsaki profesionalni kuhinji (in slaščičarni)
Inoks oziroma nerjaveče jeklo sodi med tiste vrste material, ki je najbolj zaželen. Če pogledamo že pulte, omarice, pa tudi police, zamrzovalne skrinje, lahko vidimo, da nerjaveče jeklo prevladuje.
Zahvala za to gre predvsem temu, da je inox material, ki je resda drag, je pa izredno enostaven za čiščenje, hkrati pa nudi primerno trdoto, se ne navzame vonja ali barve in je preprost za vzdrževanje.
Iz tega materiala so izdelani številni slaščičarski pripomočki. Če jih lahko naštejemo le nekaj najpogostejših, bi to lahko bili nastavki za dresirne vrečke, obroč za torte, razni modelčki oziroma izsekovalci za piškote, špatule, metlice ipd. Hkrati ne smemo pozabiti tudi na ostale pripomočke, kot so lonci, kozice, deli raznoraznih strojev (npr. metlica pri kuhinjskem robotu), nastavki za dresirne vrečke ipd.
Nekorozivno nerjaveče jeklo, imenovano tudi inox jeklo, je bilo razvito v začetku 20. stoletja, zlasti za območja, kjer obstaja velika verjetnost, da bo material začel rjaveti. To jeklo je ta problematični vidik rešilo in kuhinja je dobila odličen material! Dandanes obstaja več kot 100 različnih vrst jekla za različne zahteve glede njegove uporabe (npr. medicina, merilna tehnika ipd.).
Plastika in njeni slaščičarski renome ter najnovejša modna muha
Plastiko človeštvo pozna relativno zelo malo časa. Enega najzgodnejših primerov je leta 1855 izumil Alexander Parkes, ki je svoj izum poimenoval Parkesine (danes ga poznamo kot celuloid), nato so prvič polimerizirali polivinilklorid (PVC; nekje med 1838-1872).
Ključni preboj je prišel leta 1907, ko je belgijsko-ameriški kemik Leo Baekeland ustvaril bakelit, prvo pravo sintetično in masovno izdelano plastiko.
Ostalo je le še novejša zgodovina, ki je različnim industrijam ponudila različne vrste plastike. In med njimi je svoje značilne pripomočke dobila tudi domača in profesionalna kuhinja.
Plastika se v slaščičarstvu uporablja v različnih oblikah – lahko kot posoda (posode za gnetenje in mesenje testa, cedilo), deske za rezanje, držala nožev in špatul, slaščičarske vrečke ipd. Njene odlične lastnosti so, podobno kot pri nerjavečem jeklu te, da se ne navzamejo vonja ali okusa, proizvajalci pa jo imajo radi zaradi njene sorazmerno nizke cene. Okoljski vidik se je kot slaba lastnost plastike pokazal pred nekaj leti.
Med izborom plastičnih izdelkov, ki so kot material, vedno predstavljali nekaj novega in sila uporabnega, ne moremo mimo tega, da ne bi omenili pojma folija za torte. Brezbarvna folija je postala sila poznana predvsem po izdelavi “neobmazanih” tort (to so tiste, kjer lahko vidimo notranje plasti izmenjajočega se biskvita in kreme).
V zadnjem času so hit tudi “tsunami” cakes, kjer acetatna folija kot jez drži tortni preliv obogaten s perlicami in dodatki. Ko pa folijo vertikalno umaknemo, val oblije torto in jo skonča pred našimi očmi. Pri tem izdelku postane slaščičarstvo “živo”, saj se postopek odvija popolnoma sam, nenadzorovano. Spodaj si oglejte še video predstavitev.
Pozabiti ne smemo niti vseh lončkov in posodic (ter sladolednih žličk!), ki so odlična embalaža za slaščice v kozarčkih. Dobra novica pa je, da jih proizvajalci plastike v vedno večjem številu proizvajajo kot biorazgradljive.
Silikon in njegova raznovrstna uporabnost
Silikon ima tudi pestro zgodovino in uporabnost. Veliko se uporablja v neprehrambenih industrijah – npr. v letalstvu, medicini in celo gradbeništvu, čeprav mu sprva ni kazalo tako dobro.
Ime je dobil leta 1940, ko je angleški kemik Frederic Stanley Kipping material imenoval “silikoni” – “silly cones”. To pa zato, ker je mislil, da gre za “lepljiv nered”. Na žalost Kipping ni videl potenciala v silikonski gumi in je verjel, da material nima praktične uporabe.
Kakšna zmota!
Silikonska podloga za testo je najbolj enostaven del silikona, ki ga uporabljajo slaščičarji v svoji kuhinji. Pri pečenju lahko nadomesti peki papir, odlična je za izdelavo številnih tipov dekoracij (čokoladnih, sladkornih ipd.), slaščičarskih izdelkov (makroni, šamrole, princeske, eklerji). Spodaj še kratka videopredstavitev podloge.
Seveda obstajajo različne silikonske podloge. Nekatere so gladke, druge so podobne prepleteni mreži tankih niti – slednje poleg silikona vsebujejo še steklena vlakna. Ta med pečenjem omogočajo, da vroč zrak pride tudi do dna pečenega izdelka. To optimizira čas peke, hkrati pa poskrbi za enakomerno pečene izdelke.
Podloga za peko pa se lahko uporablja tudi drugače. Mnogi na njej izrezujejo piškote ali npr. oblikujejo sladkorno maso v prelepe figurice ali okraske za torto. Tu pride do izraza prav tako odlična lastnost silikonske podloge – nelepljivost. Na podlogo se nič ne prilepi – lahko se moramo pri določenih izdelkih malenkost potruditi da jih vzamemo dol, vendar nič več kot to.
Če pa si ogledamo samo živilski del uporabe silikonov ne moremo, da ne bi vsaj omenili silikonskih modelov – pa naj bodo to kar vsi. Tisti za ledene kocke, oni za izdelavo monoporcij, pa tisti za ledene ali sladoledne torte. Pa še tisti, za izdelavo sladolednih lučk, tisti so tudi dobri!
Les – bo kdaj kot material izginil iz slaščičarstva?
Menimo, da ne. Si predstavljate kuhinjo brez pravega, lesenega valjarja? Kaj pa brez kuhalnic. Načeloma velja, da je les kot material še vedno prisoten (tudi HACCP to dovoljuje), le paziti je treba, da les ni napokan ali polomljen. Takšen namreč lahko v sebi zadrži koščke hrane, ki so lahko odlično gojišče bakterij.
Prav tako v cateringu ali pri pripravi hrane in prigrizkov v premičnih obratih imamo les. Ne pozabite na palčko, s katero spretne slaščičarke razporedijo maso po plošči, spodaj pa profesionalni pekač za palačinke skrbi in dovaja energijo, ki speče palačinke. Seveda bi lahko pri lokalenemu izdelovalcu naročili npr. po meri izdelano inoks palčko v obliki črke T. Ampak bi pri peki še vedno obstajala nevarnost, da bi pri izravnavi mase poškodovali površino pekača!
Nekatere stvari bodo, navkljub razvoju tehnologije, ostale lesene – tudi kot material v kuhinji in palčke na sladolednih lučkah!
Steklo in keramika – elegantna materiala brez katerih si postrežbe ne predstavljamo
Kot zadnja bomo predstavili še steklo in keramiko. Gre za klasični material, ki ga uporabljamo predvsem v postrežbi. Če se torej naša zgodba začne z inoks pultom, naj se konča tako kot je treba!
Steklo je po svojem videzu odlično za predstavitev raznih pijač, kup ali sladoleda. Če je transformirano v krožnik opravi tudi odlično delo, čeprav je slednji velikokrat keramičen.
Keramične skodelice za sladoled so priljubljene predvsem za postrežbo sladoleda, morda tudi slaščic s sladoledom. Tako kot čaše, šalčke in skledice. Dobra lastnost keramike je ravno v tem, da dalj časa obdrži temperaturo in je precej trpežno tako glede udarcev kot tudi glede čiščenja.
Keramika oziroma njene prvi poskusi izdelave naj bi segali približno 25.000 let nazaj – v obdobje med 23.000 in 24.000 leti pred Kristusom. Pravijo, da se, vsaj evolucijsko gledano, dobre lastnosti ohranijo. Za material kot je keramika lahko mirno rečemo, da to drži!