Zanimiva zgodba o ribah prihaja iz Indije:

Ko je Vijay odprl svojo trgovino, je izobesil napis: TUKAJ PRODAJAMO SVEŽE RIBE. Pristopil je njegov oče in pripomnil, da beseda “prodajamo” daje občutek, da je poudarek na prodajalcu, ne kupcu, zato bi bilo boljše napis spremeniti. Tako ga je popravil: TUKAJ SO NAPRODAJ SVEŽE RIBE.

Pristopil je njegov brat, ki je pripomnil, da je beseda “tukaj” v bistvu ni odveč, saj je jasno, kje so naprodaj sveže ribe. Vijay je zopet popravil napis: SVEŽE RIBE NAPRODAJ.

Potem je prišla še njegova sestra in dejala, da bi na tabli dejansko moralo pisati samo “SVEŽE RIBE”. Logično je, da se ribe prodajajo, kaj bi drugega počel z njimi?

Kasneje se je oglasil še njegov sosed, da mu čestita. Omenil je, da je vsem mimoidočim jasno, da so ribe sveže. To napisati na napis zveni celo opravičujoče, kot da bi marsikdo dvomil o tem, da so ribe res sveže. Tako se je napis zopet spremenil. Zdaj je pisalo samo: RIBE.

Ko se je Vijay vračal z odmora nazaj v trgovino, je opazil, da lahko brez težav zavoha vonj rib že od daleč. Celo od tako daleč, da se iz daljave ni dalo razbrati besedila na napisu. Takoj mu je bilo jasno, da tudi beseda “ribe” ni več potrebna.

Zgodba o ribah
Zgodba o ribah

Zgodba odlično ponazarja pristop, ki bi ga morali imeti pri pripravi prosojnic za nastop. Prepogosto se zgodi, da nanje nakopičimo ogromno teksta, ki ni nujno potreben. Manj je več – le tako se tisto, kar je res bistveno, ne bo izgubilo med nepomembnimi podatki.

Zgodba o ribah

You May Also Like